Razvoj infrastrukture je eden ključnih dejavnikov, ki oblikujejo kakovost življenja v mestu. Maribor je drugo največje mesto v Sloveniji z več kot 113.000 prebivalci, njegova širša regija pa ima več kot 330.000 prebivalcev, kar pomeni, da je pomembno prometno in gospodarsko središče severovzhodne Slovenije.
Mesto je že stoletja prometno vozlišče med Alpami, Panonsko nižino in Balkanom, zato je razvoj infrastrukture vedno neposredno vplival na gospodarski in družbeni razvoj mesta.
Pomemben del prometne infrastrukture v zgodovini Maribora je predstavljala tudi splavarska pot po reki Dravi. Že od srednjega veka dalje je bila Drava pomembna prometna povezava, po kateri so iz gozdov Pohorja in Koroške proti Panonski nižini ter Donavi prevažali les. Splavarji so po reki plavili velike splave, naložene z lesom, ki je bil namenjen gradnji in trgovini v številnih mestih vzdolž reke. Maribor je bil eno ključnih središč splavarstva, saj je tu delovalo več pristanišč in skladišč za les. Splavarstvo je v mestu doživelo največji razcvet v 18. in 19. stoletju, ko je po Dravi vsako leto plulo na stotine splavov. Z razvojem železnice po letu 1846 in kasnejšim razvojem cestnega prometa se je pomen vodnega transporta postopoma zmanjševal, vendar ostaja splavarska tradicija pomemben del zgodovine mestne infrastrukture in gospodarskega razvoja Maribora.
Eden največjih prelomov v razvoju Maribora je bila gradnja železnice v 19. stoletju. 2. junija 1846 je v Maribor pripeljal prvi vlak, ko je bila odprta železniška proga Gradca do Celja kot del znamenite Južne železnice Dunaj–Trst. Ta železnica je povezovala avstrijsko prestolnico z enim največjih pristanišč v imperiju in je Maribor postavila na pomembno prometno os. Že nekaj let kasneje so železniško progo podaljšali do Ljubljane (1849) in Trsta (1857).
Prihod železnice je povzročil izjemno gospodarsko rast mesta. Maribor je v prvi polovici 19. stoletja imel le nekaj tisoč prebivalcev, po izgradnji železnice pa je število prebivalcev hitro naraslo: leta 1851 jih je bilo 4.168, leta 1869 že več kot 16.000, ob prelomu stoletja pa 31.337. Razvoj industrije, trgovine in obrti je bil neposredno povezan z železniško infrastrukturo, ki je omogočila hitrejši transport blaga in ljudi.
S širjenjem mesta se je razvijal tudi cestni promet. V začetku 20. stoletja so se na mariborskih ulicah pojavili prvi avtomobili. Prvi avtomobil je v mestu zapeljal okoli leta 1900, ko so se motorna vozila začela pojavljati v večjih mestih Avstro-Ogrske. V tistem času so avtomobili predstavljali tehnološko novost in simbol modernizacije, vendar je večina prometa še vedno potekala s kočijami, tramovi in peš.
Pomemben del prometne infrastrukture Maribora so mostovi čez reko Dravo. Železniški most je bil zgrajen ob prihodu železnice leta 1846, kasneje pa večkrat obnovljen, predvsem po vojni. Najstarejši sodobni most je Stari most (Glavni most), zgrajen med 1909 in 1913 ter odprt 23. avgusta 1913, ko je nadomestil starejši leseni most in postal ključna prometna povezava med severnim in južnim delom mesta. Med drugo svetovno vojno je bil most večkrat poškodovan, leta 1945 pa razstreljen. Po vojni so most obnovili in ponovno odprli leta 1946, pri čemer je ohranil svojo prepoznavno kovinsko konstrukcijo. Zaradi rasti mesta in razvoja industrije je bil zgrajen Titov most, odprt leta 1962, ki je pomembno izboljšal prometne povezave z južnim delom mesta. Koroški most je bil zgrajen leta 1996, da bi razbremenil promet v središču mesta in izboljšal povezavo zahodnega dela Maribora. Povezava za pešce in kolesarje je Studenška brv, zgrajena med 2006 in 2008, ki povezuje Lent in Studence ter dopolnjuje mrežo trajnostne mobilnosti v mestu. Z obnovo Lenta leta 2023 pa je Maribor dobil še dodaten peš most, imenovan Splavarska brv.
S širjenjem mesta in rastjo števila vozil se je začela razvijati tudi sodobna prometna infrastruktura. Danes je v Mariboru registriranih približno 519 osebnih avtomobilov na 1.000 prebivalcev, kar kaže na veliko odvisnost od cestnega prometa. To pomeni večje prometne obremenitve, potrebo po sodobnem upravljanju prometa ter več vlaganj v trajnostno mobilnost.
Razvoj prometnih rešitev se je v zadnjih desetletjih usmeril tudi v izboljšanje pretočnosti prometa. Prva krožišča v Mariboru so bila zgrajena v začetku 21. stoletja, ko se je slovenska prometna politika začela bolj sistematično usmerjati v uporabo krožišč kot varnejše alternative klasičnim križiščem. Krožišča dokazano zmanjšujejo število prometnih nesreč in omogočajo bolj tekoč promet, zato jih danes najdemo na številnih ključnih mestnih vpadnicah.
V zadnjih letih postajajo pomembne nove oblike mobilnosti, kot so kolesarske poti, električna vozila in trajnostni prometni sistemi.
Prihodnost razvoja infrastrukture v Mariboru bo temeljila na uravnoteženju gospodarskega razvoja, mobilnosti in kakovosti življenja. Ključni izzivi vključujejo izboljšanje javnega prevoza, modernizacijo železniške infrastrukture, razvoj kolesarskih povezav in pametnih prometnih sistemov. Maribor ima zaradi svoje geografske lege potencial, da postane eno najpomembnejših prometnih središč v širši regiji, infrastruktura pa bo tudi v prihodnje igrala ključno vlogo pri razvoju mesta.